Nogomania Novice
Načrt strani | Oglaševanje | Uredništvo | Podjetje nedelja, 8 december 2019
Ce bi zdaj dejal, da bi sprejel delo selektorja, bi mi zameril cel Maribor. Ce bi dejal, da bom zavrnil selektorski stolcek, bi me postrani gledalo 95 odstotkov Slovenije.
Marijan Pušnik
30. april 2009
 NATISNI
Veliki intervju: Etien Velikonja
Miran Zore (foto: SPS)

Nogomania je v Novi Gorici obiskala prvega strelca lige Telekom Etiena Velikonjo. Napadalec HiT Gorice je predstavil svoje želje in ambicije, razkril pa je tudi skrivnost svojega imena.

Pogovarjali smo se s prvim strelcem Prve Lige Telekom Slovenije. 20-letni napadalec HiT Gorice, Etien Velikonja, je po letih resda še rosno mlad, toda njegovo nogometno znanje, razmišljanje in ambicije že zdaj presegajo meje nogometno majhne Slovenije. Simpaticni Novogorican, sicer bratranec še enega odlicnega napadalca Tima Matavža, je na igrišcu neusmiljen plenilec, ki ima pred ocmi en sam cilj - žogo spraviti za hrbet nasprotnika. To mu zelo dobro uspeva, saj je ne le najboljši strelec svojega kluba temvec tudi najboljši strelec lige. Izven nogometnih igrišc pa je Etien Velikonja povsem obicajen fant zgodnjih dvajsetih let, ki je odlocen svojo mladost posvetiti najbolj postranski stvari na svetu. Njegovih štirinajst doseženih zadetkov v letošnji sezoni dokazuje, da to za mnoge postransko, zanj pa prvo stvar, obvlada do potankosti. Dame in gospodje, spoznajte Etiena Velikonjo!

Letošnja sezona za vas zaenkrat poteka uspešno, ste namrec prvi strelec lige Telekom. Kako pomembno je za vas, da sezono koncate na vrhu lestvice strelcev?
Sezone nisem zacel s ciljem postati prvi strelec lige. Tudi tekem ne igram s tem namenom. Želim si odigrati cim bolje, doseci cim vec zadetkov ter da moje moštvo zmaguje. Super, ce sem ob tem še prvi strelec lige, vendar to ni nekaj, s cimer bi se obremenjeval. Bi mi pa priznanje za najboljšega strelca služilo kot dobra referenca za naprej ter tudi kot nagrada za vso delo, ki sem ga in ga še vedno vlagam.

Ste nad svojim ucinkom v letošnji sezoni preseneceni?
Ne morem reci, da sem presenecen, ker sem ves cas pridno treniral. Ves cas treniram podobno, ne spreminjam veliko, tako da sem nek rezultat pricakoval. Ce sem ozrem nazaj, potem vidim, da sem stopnjeval svoje igre. Ko sem zacenjal, sem se šele privajal na ligo, nato sem dobival vse vec priložnosti, zaceli so padati goli. Zaenkrat gre vse po željah.

Kakšno vlogo je pri vašem razvoju imel zdaj že nekdanji trener HiT Gorice Primož Gliha, ki je bil vcasih tudi sam napadalec?
Gliha je imel po Milanicu ogromen vpliv na moj razvoj. Pomaknil me je v sredino napada, prej sem igral bolj ob avt liniji. Videl je, da sem dober realizator, zato je vztrajal, da igram na sredini. Precej se mi je posvecal, se pogovarjal z mano in tudi individualno delal z mano. Držal me je v igri tudi, ko mi ni šlo in mi pomagal tudi na psihološki ravni. O njem res vse najboljše. Sicer pa tudi pod Miranom Srebrnicem dobro treniram, delo je kljub spremembi na trenerski klopi ostalo prakticno nespremenjeno.

Od katerega trenerja ste se po vašem mnenju najvec naucili?
Težko izpostavim zgolj enega, ker sem se prav od vsakega nekaj naucil. Za mojo kariero je bila kljucnega pomena odlocitev, da odidem v Ljubljano na Gimnazijo Šiška. Tam sem najbolj napredoval. Treniral sem pod Iztokom Kavcicem in Borivojem Lucicem, ki je dal vselej velik poudarek na tehniko. Mislim, da sem s tem naredil velik preskok, od obeh sem se veliko naucil. Nato pa seveda tudi od vseh trenerjev pri HiT Gorici, predvsem od Darka Milanica in Primoža Glihe.

Za vas pravijo, da ste naslednik Burgica, Birse in Matavža, mladih napadalcev, ki so se iz HiT Gorice prebili v tujino in celo do reprezentance. Si želite iti po njihovih stopinjah?
Vsekakor. To so sanje vsakega mladega igralca. To, da je HiT Gorica v zadnjih letih dala toliko odlicnih nogometašev nazorno prica o tem, da se v klubu dobro dela, da se pravilno dela. Vesel sem, da sem tudi sam na podobni poti kot moji predhodniki, upam, da bo tudi meni uspelo. Ne želim pa iti povsem po njihovi poti. Sam si želim ubrati svojo pot in se razviti v edinstvenega napadalca.

Vam omenjeni kot svojemu nasledniku pomagajo, svetujejo?
Niti ne. Za to ob številnih obveznostih, ki jih imajo v svojih klubih in reprezentanci niti nimajo casa. Najbolj mi pomaga moj soigralec Milan Osterc, ki je poleg tega, da je izvrsten nogometaš, tudi dober clovek. Pogosto mi svetuje, kako naj se gibljem z in brez žoge, ne le na treningih, temvec tudi na tekmah.

Katere atribute svoje igre si še želite izboljšati?
Nedvomno hitrost. Mislim, da sem kar dobro popravil svojo igro z glavo, tako da si zdaj želim še nekoliko okrepiti svojo desnico, da bi bili nogi bolj enakovredni. Sicer pa so mi trenerji dejali, da je najbolje igrati preprosto in ucinkovito.

Vaša naslednja postaja je ena od tujih lig. Mar igrate svojo zadnjo sezono pri HiT Gorici?
Bomo videli. V primeru, da bo prišla dobro ponudba, je ne mislim brezglavo zavrniti. Ce se bo to zgodilo, bom skupaj s svojim zastopnikom in starši pošteno premislil, verjetno pa tako ali tako ni vec skrivnost, da si želim oditi v tujino in se preizkusiti v eni od mocnejših lig. Upam le, da bom uspešno in zdravo koncal letošnjo sezono, ce se bo to zgodilo, potem verjamem, da se mi želja po odhodu lahko uresnici.

Med zimskim prestopnim rokom se je za vas zanimal Auxerre. Obžalujete, da niste prestopili?
Splet okolišcin je nanesel, da sem ostal. Poškodoval sem se, tako da prestop ni bil možen, pa tudi sicer nisem bil najbolj naklonjen ideji, da bi odšel že pozimi. Zdelo se mi je, da gre vse skupaj prehitro. Pred menoj so mnogi premladi zapušcali Slovenijo in v tujini padli v pozabo, njihovih napak ne želim ponoviti. Zavedam se, da v tujini ni enostavno, konkurenca je mocnejša, kot tujec pa moraš pokazati veliko vec.

Mnogi nogometaši se poškodb bojijo kot hudic križa. Kako je s tem pri vas?
Biti poškodovan ni prijetno. Sam sem že izkusil nekaj neprijetnosti, vendar se glede na težave nekaterih ne morem in ne smem pritoževati. Poškodb se ne bojim, vselej igram na polno in navadno ne varcujem z mocmi. Moram reci, da v slovenski ligi pretirano hudih startov in zahrbtnih prekrškov ni veliko, tako da je bojazen odvec. Se mi je pa zgodilo enkrat po zlomu roke, da sem se, ko sem kmalu po poškodbi akcijo zakljucil s t.i. škarjicami, ob pristanku na tleh takoj prijel za roko in preveril, ce je še vedno na svojem mestu.



Glede na vaše dobre igre in nagel razvoj gre verjetno že kmalu pricakovati vaš vpoklic v clansko reprezentanco. Ste že kaj nestrpni?

Naša reprezentanca ima kar nekaj zelo dobrih napadalcev, tako da bo težko. Seveda si želim cimprej debitirati, vendar sem trenutno osredotocen na mlado reprezentanco, kjer mi gre zelo dobro. Smo dobra generacija, dobro se razumemo tudi izven nogometnih igrišc in mislim, da lahko veliko dosežemo. Ce bom dobil priložnost med clani, se bom potrudil in jo skušal kar najbolje izkoristiti.

Ce bi lahko izbirali, kam bi najraje odšli in zakaj?
Verjetno v Španijo, ker mi je tamkajšnji nogomet najbolj blizu. Igra se odprt, lep nogomet, veliko je prostora, kar kreativni igralci znajo izkoristiti. Mislim, da bi se tam kar dobro znašel, ceprav je res, da je raven igre na zelo visoki ravni. Seveda pa me zanimajo prakticno vse najmocnejše evropske lige in dobro se zavedam, da moram iti korak za korakom.

Nekateri vas primerjajo z argentinskim reprezentancnim napadalcem Sergiom Aguerom ki igra prav v Španiji. Je on vaš vzornik?
Naj povem, da je ta primerjava zrasla ne zelniku mojega soigralca Darija Šmitrana. Kmalu je vse skupaj prišlo v medije in zdaj me nekako kar vsi primerjajo z Aguerom. Z njim se težko primerjam, vsi vemo, kako dober napadalec je. Morda katera od mojih karakteristik koga spominja nanj, to pa je tudi vse. Sicer Aguera, tako kot vse vrhunske napadalce, obcudujem in si želim, da bi bil nekega dne tudi sam med njimi. Aguero ni moj vzornik, moj edini vzornik je Ronaldo in Brazilije.

Glede na to, da ste še zelo mladi verjetno spremljate tuje lige in klube. Vam je kateri še posebej pri srcu?
Nogomet je moj vsakdan, vecino casa posvetim prav njemu. Ce le imam cas, si v bližnjem Vidmu ogledam kakšno tekmo Serie A. Sreco imam, da živim relativno blizu Vidma, kjer so venomer na sporedu mocne tekme, pa še naša Handanovic in Koprivec branita tam. Sicer pa po televiziji poleg ostalih še posebej rad spremljam špansko ligo, kjer mi je pri srcu Real iz Madrida. Drugace pa lahko recem, da sem navijac oziroma simpatizer Interja.

Ce ne bi bili nogometaš, bi bili…
Hm, morda bi igral tenis. Pred leti sem zacel z atletiko, vendar nisem prav dolgo vzdržal. Nato sem se posvetil tenisu in ga kar dolgo tudi igral, še danes ga rad igram in lahko se pohvalim, da me od nogometašev s katerimi sem igral ni še nihce premagal (smeh, op.p.), toda precej boljši kot v tenisu sem v nogometu. Kdo ve, morda pa bi ostal pri tenisu, ce se ne bi navdušil nad nogometno žogo.

Znano je, da profesionalni nogometaši ne uživajo ravno v izobilju prostega casa. Kako je s tem pri vas in kako ga izkoristite?
Z leti je prostega casa vse manj, to je res. Med sezono imamo obicajno po en trening na dan, drugace tudi vec, tako da je kar naporno. Prosti cas, kolikor ga pac imam, zato posvetim pocitku in za mojo starost povsem obicajnim stvarem kot so zabavanje in druženje s prijatelji ob pijaci ali bowlingu, družini, dekletu itd. Pogosto pa prosti cas izkoristim tudi za dodaten trening, recimo tek ali obisk fitnesa, vem namrec, da lahko postaneš boljši le, ce od konkurence bolje in vec treniraš.

Kako na vas gledajo vrstniki, glede na to, da ste pri rosnih dvajsetih letih že relativno samostojni?
Moji vrstniki povecini študirajo. Jaz sem se odlocil za nogomet, zato bo za študij cas po koncu kariere. Mislim pa, da smo še vsi odvisni od svojih staršev, jaz vem, da sem, ker s placami, ki jih prejemamo mladi igralci, ni lahko shajati. Mislim, da vrstniki in tudi ostali name gledajo kot na obicajnega fanta, kar tudi sem. V Novi Gorici sem domacin, tako se tudi obnašam in ne želim nobenega posebnega tretmana.

Ime Etien ni ravno tipicno slovensko. Nam zaupate, kako ste ga dobili?
Zanimivo, to me sprašuje veliko ljudi. Stvar je takšna, da sta moja starša pricakovala puncko, dobila pa sta mene - fanta. Imena za fanta nista imela izbranega, zato se je mama, ko je brala neko knjigo in naletela na ime Etien, odlocila, da me poimenuje Etien. Morda se sliši nekoliko nenavadno, vendar meni je všec in sem z njim zadovoljen.

 NATISNI    
Krhin bi ostal v Italiji
V mislih le še Alžirija
Trdo igrišce povzroca preglavice
Zaradi skupine smrti še boljši
Triglav v pricakovanju novincev
Kdo bo po vašem mnenju najboljši strelec Slovenije na SP 2010?
Zlatko Dedic
Tim Matavž
Milivoje Novakovic
Zlatan Ljubijankic
Nekdo drug

Paul Gascoigne je danes poznan kot eden tistih nogometašev, ki bi lahko dosegli veliko vec, ce jih v svoj objem ne bi zvabil svet alkohola in drog...

Rdeci vrag že 20 let
Nogomanija d.o.o. © 2019 - Vse pravice pridržane. Načrt strani | Oglaševanje | Uredništvo | Podjetje