Nogomania Rubrika
Načrt strani | Oglaševanje | Uredništvo | Podjetje nedelja, 8 december 2019
Ne smemo igrati bunker. Nikakor. Težko je braniti 0:0.
Rudi Zavrl
8. april 2010
 NATISNI
Kam so izginili ulicarji?
Sanel Konjevic (foto: SPS)

Nogomet in ulica. Pojma, ki živita drug ob drugem in ki vracata spomin na romanticne zacetke nogometnih karier. Žal se v modernem casu zdi, da je ulica postala stvar preteklosti.

Ulicar je beseda, ki nosi negativen predznak in naceloma predstavlja osebo, ki je ostala brez vsega in živi na ulici. V nogometnem žargonu ta beseda simbolizira nogometaše, ki so svoje prve nogometne korake naredili pred blokom na "betoncu" ali pa celo na cesti, izmikajoc se avtomobilom in drugim drvecim prevoznim sredstvom. Ulicarji so odrašcali ob svoji najljubši zabavi – nogometu. V družbi številnih kolegov, ki jim je nogomet pomenil  boj, igro, jok, smeh, skratka, druženje in odrašcanje. Teh nogometašev, ulicarjev, ni vec.  Oziroma izumirajo, naslednikov pa žal ni.

Ta kolumna je odziv na nedavno Siolovo anketo o najprimernejšem  vzdevku naših nogometašev, ki bodo branili slovenske barve na letošnjem SP. Verjamem, da si vecina bralcev in ljubiteljev nogometa in reprezentance želi imeti vzdevek po vzgledu ostalih reprezentanc (beli orli, galski petelini, furija…), ki bodo nastopile na SP, a se hkrati zavedamo, da je to Sizifovo delo;  iskati nek vzdevek in ga nekomu dodeliti le na podlagi aktualnega spletnega izbora (ter z neprijetnim obcutkom iskanja imena pod prisilo) je sila nenavadno in hkrati skregano z zdravo logiko.



Vzdevki vecine reprezentanc so stari vsaj toliko kot njihovi prvi nogometni uspehi . Zato je zame ta anketa enaka debati o skupnih barvah opreme vseh reprezentanc v ekipnih športih. Tudi sam se strinjam, da je prav, da naši reprezentanti v razlicnih športih nastopajo pod enotnim videzom,  saj na tak nacin krepimo tudi imidž Slovenije. Bojim pa se, da smo tudi tu, kot pri enotnih barvah dresov, najmanj 20 let prepozni…

Pac, zamudili smo vlak, na katerem ni pritožb. O tej sicer pomembni temi  se prej na žalost ni razmišljalo, sedaj pa imamo vedno dovolj tehtne razloge za in proti. Tudi ce se zdaj odlocimo za nekaj unikatnega , bo to krasilo le fante, ki so trenutno na sceni. Ko bo prišla na vrsto nova generacija, se bo vzdevek izgubil, zato vzdevke pustimo sponzorjem in ostalim, ki jih bodo potrebovali pri svojih reklamnih kampanjah. Verjamem, da bo pravi vzdevek prinesel cas, ne anketa.
To, da naše reprezentante krasi srcnost, borbenost, genialnost in še kaj, ne pomeni, da jih bomo – vsaj upam - krstili s pridevniki kot so Srcni, Borci, Geniji, še manj pa Triglavski tigri, Lipicanci, Karantanci in podobne nebuloze, ki smo jih lahko prebrali na Siolovi spletni strani.


 
Kljub vsemu sem v zadnji debati, ki sem jo imel na to temo v svoji družbi, napel ušesa, ko je kolega  te fante poimenoval "ulicarji". Vecino teh fantov poznam, nekatere malo bolje, druge malo manj, in vem — kot verjetno  tudi vsak boljši poznavalec razmerij in odnosov v garderobi in na igrišcu —, da so nosilci sedanje reprezentance predvsem tisti, ki so svoje nogometno kariero zaceli na ulici. Ulicarji torej.

Verjetno bodo številni trenerji po Sloveniji, ki so se po novem zgodovinskem uspehu naših fantov trkali po prsih, ceš, tudi jaz sem te fante treniral, zdaj jezno sopihali ob branju teh vrstic. Toda povejte mi, kdo je v novoustanovljenih nogometnih šolskih razredih in z raznimi Coerverjevimi metodami ucil Sarmo, Ilketa, Kirota, Zlajota, Mišota in druge, driblingov in ostalih nogometnih vešcin? Odgovor je seveda ulica.

Ulica jim je veliko dala, mimo tega ne moremo. To je verjetno zadnja generacija, ki ima igralce, ki so se svojih  prvih nogometnih trikov, fint, preigravanj ucili na igrišcu pred blokom, na ulici, kjer so bile slecene majice oznaka za gole, kjer ni bilo "markircev" in je ene ekipa igrala zgoraj brez, z igro na male gole košarkaškega igrišca. Ti fantje so se udeleževali vseh možnih turnirjev v malem nogometu, ne govorim o futsalu, temvec o tistem pravem in edinstvenem "haklu", ki so/smo se ga ucili še od zadnjih študentov bivših YU republik po vseh "betoncih", takrat ko se je 'zgubljanje' casa pred blokom vedno koncalo z nekim novim trikom. Ko ni bilo Facebooka, mobitela in stav kot vira zaslužka oz. trošenja denarja  za otroke od 11 let naprej in ko je bila "ševa" oz. "pepcek" (sicer najbolj sovražna oblika ogrevanja "difovskih doktorjev nogometa")  najboljša šola za vse , ki so si želeli postati  "igraci"; igrala se je pozno v noc, dokler ti ni kdo iz bloka polil vode na glavo ali poklical policije zaradi kršenja javnega reda in miru. Takrat, ko je fužinski "Pape Sušic" žongliral tako dolgo, da je na vsakem oknu nekdo spremljal našega Papeta in ga spodbujal, vse dokler ni prišla televizija in ga posnela, takrat, ko si hodil v sosednjo sosesko na razne športne pozdrave poletju, ki so jih mladinske ustanove organizirale  za boj proti drogam, ulicnim pretepom in ostalemu. Danes bi verjetno morali organizirati podobne dogodke z namenom boja proti odvisnosti od Facebooka, ostalih socialnih omrežij, stav, telefonov…

Ljubljanske Fužine so tipicen primer fuzbalskih ulicarjev,  mali milijon ljubljanskih nogometašev izvira iz tega okolja, in so še danes  aktivni. Toda ni vec novih generacij, redki so današnji mladci, za katere lahko recemo, da imajo tisti nogometni šmekerski vic v sebi. Nogometne tehnike se danes fantje ucijo skozi številne atletske igre na treningih. Zato je najboljši dribling tisti, ki ga izvedejo na playstationu. Pa brez zamere.

NZS je s številnimi projekti aktivna na podrocju vecje promocije nogometa v državi. Kljub temu bo tisti, ki bo z nekim projektom vrnil fante (in dekleta) na ulice, zame postal kralj ulicarjev. Le ulicarji, ki so sicer vedno nepredvidljivi, a vedno srcni, borbeni, namazani z vsem žavbami, nas bodo znova odpeljali na prvenstvo. Pa ce bodo imeli vzdevek ali ne.

O AVTORJU

Sanel Konjevic je po izobrazbi diplomirani ekonomist, v nogometnih krogih pa je poznan kot dolgoletni igralec in funkcionar, ki je najvecji del svoje športne kariere zapisal Ježici oz. Interblocku. V tem casu si je nabral veliko izkušenj in znanj, dandanes pa si je zadal nov ambiciozen cilj -  zagnal je delovanje clanske ekipe na Svobodi z željo, da klub vrne na mesto, kjer je nekoc že bil. Sanel Konjevic bo svoje bogate izkušnje iz sveta nogometa odslej prenašal tudi bralcem Nogomanie v obliki kolumn, v katerih bo predstavljal svoj pogled na delovanje in zakulisje slovenske nogometne scene.


Prejšnji clanki

Klientelizem na tujem ne deluje
Polprofesionalizem po skandinavsko 
Športni direktor: Alfa in omega
Od bedakov do junakov

 NATISNI    
Krhin bi ostal v Italiji
V mislih le še Alžirija
Trdo igrišce povzroca preglavice
Zaradi skupine smrti še boljši
Triglav v pricakovanju novincev
Kdo bo po vašem mnenju najboljši strelec Slovenije na SP 2010?
Zlatko Dedic
Tim Matavž
Milivoje Novakovic
Zlatan Ljubijankic
Nekdo drug
Z legendarnim angleškim nogometašem Paulom Gascoigonom so povezane številne zanimive zgodbice, ena od teh pa sega tudi v leto 1988, ko je Gascoigne s...
Anglež je v Angliji manjšina
Nogomanija d.o.o. © 2019 - Vse pravice pridržane. Načrt strani | Oglaševanje | Uredništvo | Podjetje