Nogomania Rubrika
Načrt strani | Oglaševanje | Uredništvo | Podjetje nedelja, 8 december 2019
To mora biti prekršek. Ce ni prekršek, potem je zagotovo faul.
Božo Sušec
5. januar 2010
 NATISNI
Športni direktor: Alfa in omega
Sanel Konjevic (foto: SPS)

Kolumnist Nogomanie Sanel Konjevic se je dotaknil vlog, odgovornosti in pristojnosti športnih direktorjev, ki pri nas v vecini primerov zavedno silijo v ospredje.

Verjetno se ne motim, ce predvidevam, da se obiskovalci te spletne strani nemalokrat v družbi pogovarjate o nogometu in temah, povezanih s tem športom. Morda sem celo vecni optimist, ko recem, da skoraj vsaka družba sem pa tja kdaj zaide na temo nogometa. Sam sem nenehno v družbi ljudi, ki so tako ali drugace povezani z nogometom — bodisi profesionalni nogometaši bodisi nekdanji igralci, trenerji, amaterji ali pa le navadni smrtniki, ki so veliki ljubitelji te najbolj vzporedne stvari na svetu. V enem izmed teh pogovorov pred kratkim je beseda nanesla tudi na funkcijo športnega direktorja v nogometnem klubu. Kdo so, kaj je njihova vloga, kaj pravzaprav pocnejo...  Mnenje vseh je bilo, da si danes v Sloveniji skoraj vsak bivši nogometaš, nogometni funkcionar itn želi postati športni direktor. In zakaj je ta funkcija tako zaželena?

Ce bi vas povprašal, da mi naštejete vsaj pet športnih direktorjev evropskih nogometnih velikanov, bi se vzorec odgovorov verjetno stopil s tistim, kar sem slišal pri našem pogovoru — sem pa tja je priletelo kako ime, kot je npr.- Begiristain iz Barcelone, Arnesen iz Chelseaja, nekdo je omenil tudi  Meierja iz Kolna (najbrž zaradi spora našega Novakovica v Kolnu), to pa so bili tudi bolj ali manj vsi odgovori, ki sem jih slišal. Po drugi strani pa je bilo zanimivo to, da so cisto vsi poznali imena ljudi, ki to funkcijo opravljajo v naši ligi, kljub temu, da vpleteni v pogovor niso bili tipicni predstavniki popolnih ljubiteljev nogometa.


Miran Pavlin je tako pri Olimpiji kot pri Kopru opravljal dvojno vlogo - igralca in športnega direktorja. Foto: SPS

Slika o športnih direktorjih pri nas je sledeca:
Je verjetno najpomembnejša funkcija v klubskem nogometu, ki jo tudi sami športni direktorji tako doživljajo. Športni direktorji so izbrane osebe, ki odlocajo predvsem o nakupu in prodaji igralcev, sestavi ekipe in menjavi trenerjev. To so osebe, katerih ego je navadno zelo visok , zelo pogosto ali celo prevec se pojavljajo v medijih in pri tem ne upoštevajo nogometnih medijskih zakonitosti, da so predsednik, trener in igralci najpomembnejši ambasadorji klubov. V veliki vecini (s svetlimi  izjemami) so to osebe, ki so naredile skromno nogometno kariero, ne glede na to pa v klubu zelo razširjajo svoje delovanje, zaradi cesar so lahko druge funkcije kluba v podrejenem položaju (PR, marketing…). Ponavadi precenjujejo svoje sposobnosti  in se ukvarjajo z množico tem – psihološko svetovanje, športna prehrana, ocenjevanje sodnikov, medijsko pojavljanje, strokovno ocenjevanje brez ustrezne izobrazbe … Le redki se ukvarjajo izkljucno s svojim podrocjem in delujejo za dobrobit kluba brez medijskega pompa.

Vloga športnega direktorja v svetu je vecinoma nejasna in spremenljiva od kluba do kluba (predstavnik kluba, tehnicni direktor, generalni menedžer...), splošno gledano pa je vloga športnega direktorja predvsem oblikovanje in usklajevanje dela na strokovnem podrocju športnega kluba. Lahko recem, da je pri nas osrednja pozornost športnih direktorjev usmerjena predvsem na delo s clansko ekipo, hkrati pa športni direktor zavzema položaj znotraj strokovnega dela kluba, ki pa zajema tudi klasicne menedžerske funkcije. Športni direktor bi moral imeti za kakovostno opravljanje svoje funkcije v klubu ustrezno strokovno nogometno izobrazbo, na funkciji menedžerja verjetno tudi ustrezno visokošolsko izobrazbo. Zaželeno oz. skoraj nujno je, da je bil nogometaš, saj s svojimi izkušnjami s terena tej funkciji da dodatno vrednost.

Zanimivo je, da NZS, ki prek licenciranja klubov skrbi za kvalitetno organiziranost klubov in napredek slovenskega nogometa, v svojem pravilniku sploh ne omenja te funkcije (op. p. na Hrvaškem mora imeti športni direktor licenco PRO). Upam, da se motim, ko predvidevam, da niti en športni direktor pri nas nima obeh zgoraj omenjenih diplom. S tem želim povedati, da je na nek nacin ta zelo zaželena, a hkrati najpomembnejša funkcija dostopna komurkoli. Dejansko lahko vsak na tak ali drugacen nacin postane športni direktor, pri tem pa mu ni treba izpolnjevati nobenih pogojev.


Zlatko Zahovic je bržkone najbolj izpostavljen športni direktor pri nas. Foto: SPS

V resnem evropskem nogometnem svetu prevladujeta dva modela strokovnega vodenja kluba, in sicer kontinentalni in otoški.

Pri prvem, ki je znacilen za tako rekoc celotno Evropo, naceloma vsi klubi poznajo funkcijo športnega direktorja. Ti so vecinoma nekdanji nogometaši kluba, ki delujejo v ozadju kot asistenca glavnemu trenerju in skrbijo za operativne zadeve med upravo in trenerjem ter ekipo. Med njihove zadolžitve lahko štejemo predvsem: dnevne klubske operativne zadeve, skrb za tehnicne potrebe moštva, nakupi in prodaja igralcev. Slednje je glavni razlog — poleg slabo definiranih vlog in zadolžitev— za merjenje moci med športnim direktorjem in trenerjem. Le redki športni direktorji se ne vmešavajo v dogajanja na igrišcu. Medsebojno spoštovanje ter skrb, da vsak svoje delo opravlja vestno in korektno, sta zato pogoj za uspeh takšne dualne strukture. Slabost tega modela je, da so odgovornost in naloge v praksi velikokrat slabo razmejene, zaradi cesar prihaja do trenja pri prevzemanju odgovornosti.

Otoški model je bolj starokopiten, saj je pri njem menedžer tisti, ki ima pod kontrolo celoten športni del kluba (treniranje, akademija, transferji, aktivnosti na dan tekme, vez z upravo…), toda izkušnje kažejo, da je ta velikokrat bolj uspešen in dosleden. Vendar se tudi pri tem modelu kažejo pomanjkljivosti, še posebej v zadnjem obdobju. Klube, predvsem angleške, prevzemajo bogataši, ki nemudoma zahtevajo izjemne rezultate, zato se dogaja, da vsak nov menedžer zahteva nove okrepitve. Za te se vsako leto porabljajo velike vsote denarja, a se hkrati zapostavlja mladinski pogon in s tem tudi osnovna vizija klubov. Poleg tega leti kritika tudi na to, da je angleški nogomet v vzponu in zato ena sama oseba ne more voditi celotnega  kluba. Nekaj primerov z vpeljevanjem kontinentalnega sistema je sicer že bilo; Mourinho je negodoval pri funkciji Granta (to naj bi bil tudi razlog za odhod prvega), Keegan in Wise se nista dobro razumela pri politiki transferjev, medtem ko Arnesen svojo funkcijo opravlja tiho v zaledju in nedavno je bil tudi osebni šofer vratarju Delacu ob njegovem prihodu v klub. Mislite, da bi kateri od slovenskih športnih direktorjev to naredil? Tudi jaz mislim, da ne.

Pri nas so predsedniki tisti, ki vodstveno politiko zaupajo športnemu direktorju, a nemalokrat se je že zgodilo, da je zaradi slabih rezultatov prišlo do spora, kdo je odgovoren za nastalo situacijo - ali trener, ki vodi ekipo na igrišcu in ob njem, ali športni direktor, ki je prodal ene igralce, pripeljal nove …. Dostikrat smo že slišali, ceš, pripeljal sem nove igralce, z druge strani pa nisem dobil, kar sem želel. Prenašanje odgovornosti v kriznih razmerah ter majhnost trga, kjer je fluktuacija igralcev in trenerjev pogosta, je velik problem pri tej dualni strukturi. Na trgu, kjer vsi vse poznajo in kjer razporeditev moci funkcij ni usklajena, bo pri nogometaših vedno prišlo do simpatiziranja z enim bolj kot z drugim. To potem lahko pripelje do nespoštovanja vodij, kar je v profesionalizmu, kot ga imamo mi, zelo pogosto. Nemalokrat se zgodi, da morata klub zapustiti oba.



Sam se vedno bolj nagibam k otoškemu nacinu vodenja športnega dela kluba, kjer je prva zahteva, da je postavljen dolgorocni sistem dela kluba, na vrhu vsega pa je ena oseba, ki je odgovorna za rezultate. Dejstvo je namrec, da se pri nas ne bodo pojavljali bogati investitorji, ki bi jim trenerji vsak prestopni rok potrošili ogromne kolicine denarja za nakup novih zvezdnikov. Za uspeh bi bilo treba obenem postaviti hierarhicno lestvico, ki bi bila vodilo za vse zaposlene v klubu. Verjetno najpomembneje pa je to, da bi se znebili dvojne odgovornosti in sprenevedanja pri prevzemanju le te. Ker je danes vzgajanje mladih nogometašev in zmanjševanje stroškov prioriteta za vse slovenske klube, bi lahko denar, ki smo ga doslej namenjali za dualno vodstveno strukturo, porabili za specializirane kadre, ki jih v našem nogometu primanjkuje (specializirani in individualni trenerji, športni psihologi …) , s cimer bi strokovnem kadru tako v clanskih predvsem pa v mladinskih pogonih omogocili temelje za kvalitetnejše delo in razvoj.

Koncal bom z mislijo Wengerja, ki je dejal: "Football is already difficult when everthying is clear, but when it is not clear you make it even more difficult." (Nogomet je že tako težak ko je vse jasno, a ko nic ni jasno, postane še težji – op.p)

O AVTORJU

Sanel Konjevic je po izobrazbi diplomirani ekonomist, v nogometnih krogih pa je poznan kot dolgoletni igralec in funkcionar, ki je najvecji del svoje športne kariere zapisal Ježici oz. Interblocku. V tem casu si je nabral veliko izkušenj in znanj, dandanes pa si je zadal nov ambiciozen cilj -  zagnal je delovanje clanske ekipe na Svobodi z željo, da klub vrne na mesto, kjer je nekoc že bil. Sanel Konjevic bo svoje bogate izkušnje iz sveta nogometa odslej prenašal tudi bralcem Nogomanie v obliki kolumn, v katerih bo predstavljal svoj pogled na delovanje in zakulisje slovenske nogometne scene.

Prejšnji clanki

Polprofesionalizem po skandinavsko

 NATISNI    
Krhin bi ostal v Italiji
V mislih le še Alžirija
Trdo igrišce povzroca preglavice
Zaradi skupine smrti še boljši
Triglav v pricakovanju novincev
Kdo bo po vašem mnenju najboljši strelec Slovenije na SP 2010?
Zlatko Dedic
Tim Matavž
Milivoje Novakovic
Zlatan Ljubijankic
Nekdo drug
Nogometne tekme so v preteklosti že zanetile prave vojne (Honduras in El Salvador), kaj kmalu pa bi do tega prišlo tudi na Kiajskem, kjer je domaca r...
Ekskluzivno: Franco Baresi
Nogomanija d.o.o. © 2019 - Vse pravice pridržane. Načrt strani | Oglaševanje | Uredništvo | Podjetje