Nogomania Rubrika
Načrt strani | Oglaševanje | Uredništvo | Podjetje sobota, 7 december 2019
Ko sem v drugem krogu proti Gorici dobil priložnost, sem jo zagrabil z obema rokama. Nisem se obotavljal, treme ni bilo. Rekel sem si, da je to tekma, kot je vsaka druga. Tudi takratni trener Branko Oblak mi je rekel, naj branim, kakor znam. 'Ce boš naredil napako, bodo krivi drugi,' mi je takrat dejal in mi vlil samozavesti.
Jan Oblak
15. december 2009
 NATISNI
Polprofesionalizem po skandinavsko
Sanel Konjevic (foto: Getty Images / Danijel Matijaško)
Pri iskanju prave ureditve statusa slovenskih igralcev besede veckrat nanese na tolikokrat opevani skandinavski nacin polprofesionalizma. Toda, kaj ta zares predstavlja?

V luci senzacionalne uvrstitve naše nogometne reprezentance na svetovno prvenstvo (SP), ki bo junija v Južnoafriški republiki, bosta v prihajajocem obdobju klubska raven in z njo povezana liga najverjetneje znova malce zapostavljeni. V tem trenutku slovenski nogometni klubi niso vec sposobni redno placevati dogovorjenih pogodbenih zneskov, gospodarska kriza ne pojema, novih vidikov financnih injekcij za klubski nogomet pa ni na vidiku. Poleg tega so evropski nogomet dodobra pretresle ilegalne stave in tudi slovenski klubi niso ostali imuni na ta problem. Ob vsem tem imamo v Sloveniji stalne težave z neustrezno nogometno infrastrukturo, s slabo obiskanostjo tekem v državnem prvenstvu, statusi profesionalnih nogometašev… Vsi ti dejavniki so mocno vplivali na to, da se v zadnjem obdobju znova pojavlja vprašanje obstoja profesionalne lige oziroma transformacije v amatersko oziroma famozno polprofesionalno ligo. Kot vzor se za slednjo vedno znova omenja skandinavski nacin.  Toda, kaj sploh vemo o tem?

Ko slišimo besedo polprofesionalizem, to v prvi vrsti povežemo tem, da so nogometaši preslabo placani in so zato krajši delovni cas zaposleni pri klubskih sponzorjih. Takih primerov je mnogo v številnih nižjih evropskih ligah. Za lase pa je privlecena teza, da so nogometaši Rosenborga v zacetku 90. let na takšen nacin funkcionirali in se hkrati  v naslednjih desetih letih redno uvršcali v Ligo prvakov. Res je, da so se skandinavski klubi relativno pozno profesionalizirali (na Norveškem šele leta 1991). To je pomenilo, da so bili klubi pred tem organizirani kot neprofitna športna društva, nogometaši pa niso imeli urejenih poklicnih statusov. Da bi rešili statuse in izenacili nogometaše z delavci, so klubi svoje nogometaše zaposlovali pri klubskih sponzorjih za krajši delovni cas. S tem so jim zagotovili enake pravice kot jih imajo navadni delavci, posredno pa so jim na tak nacin uredili tudi socialni status.


Rosenborg je bil že veckrat izpostavljen kot vzorcni primer, kateremu bi lahko sledili tudi slovenski prvoligaši.

Seveda nogometaši iz najvecjih oz. prvoligaških klubov niso nikoli zares delali v teh podjetjih. S profesionalizacijo in z njo povezano komercializacijo nogometa v Skandinaviji je rasla tudi moc posameznih združenj oz. zvez (ligaško in trenersko združenje, združenje profesionalnih nogometašev…) Ta so seveda na najboljši nacin skrbela za svoje varovance, v vecini primerov pa so v sožitju delovala za skupen interes in skupen cilj — dvig kvalitete nogometa na splošno. Klubi so svoje licence prenesli na povezane pravne osebe (znani so razlicni nacini na Danskem, Norveškem, Švedskem), nekateri pa celo kot delniške družbe kotirajo na borzi (npr. Brondby). Nogometaši imajo danes enak status kot drugi zaposleni, imajo vse pravice; najbolj nazorno je to prikazano na primeru slovenskega nogometaša Denisa Selimovica, ki je igral v Aalesundu, klubu, ki se je kot eden zadnjih na Norveškem leta 2003 profesionaliziral. Denis je namrec še leto dni po tem, ko je ostal brezposeln, dobival financno nadomestilo za brezposelne s strani tamkajšnjega zavoda za zaposlovanje. Vsekakor je zanimivo, da so združenja (predvsem ligaška), klubi in nogometne zveze presegli individualne interese in s skupnimi mocmi najprej poskrbeli za postavitev ustrezne infrastrukture, ki je temelj za razvoj profesionalne lige na vseh elementih. Šele nato so se lotili zagotovitve medijskih in TV-pravic ter vseh ostalih komercialnih zahtev, ki so sestavni del profesionalnega nogometa. Pri slednjem je velikega pomena predvsem profesionalizacija poslovnega kadra v klubih. 

Ce se vrnemo na našo nogometno sceno, hitro ugotovimo, da v Sloveniji žal nismo blizu niti temu famoznemu polprofesionalizmu. Razen nekaterih igralcev, ki so bili zaposleni v lendavskem in ajdovskem klubu in tako imeli boljše izhodišcne položaje glede svojega statusa, so vsi ostali profesionalni nogometaši zaradi statusa poklicnega športnika tretirani kot zunanji sodelavci. Ob krizi, slabih rezultatih ali drugih razlogih zato niso sprejeti kot del "družine", ki bi jo moral predstavljati profesionalno organiziran klub, in jim v teh primerih tudi ne zagotavlja financne in socialne varnosti.



Vecjo vlogo bi zato moralo prevzeti združenje prvoligašev, ki bi moralo v tem trenutku postaviti neke vrste "recesijski prirocnik"(humanitarne akcije, akcije z lokalnimi zvezdniki, pojavljanje v medijih…) S tem bi klubi dobili zagon in motivacijo za preživetje v dani situaciji. Klubi pa so tisti, ki ne posvecajo dovolj pozornosti profesionalnem poslovnem kadru (PR, marketing, …). Ta je za poslovanje kluba v nekaterih segmentih celo pomembnejši kot tisti, ki je na terenu, kar je danes jasno še vsakemu kolikor toliko resnemu klubu.

Ce bi se kateri od sponzorjev zaradi slabih financnih zmogljivosti klubov odlocil, da posameznemu igralcu ali igralcem ponudi omenjeno zaposlitev za kratek cas, ob njihovem popoldanskem igranju nogometa, bo v neki fazi to verjetno res predstavljalo "win-win" situacijo za vse tri strani (klub, sponzor in igralec). Toda ob takem scenariju je že vnaprej jasno, da ta nacin polprofesionalizma ne omogoca želenega razvoja po svetovnih nogometnih smernicah in da bi bili v tem primeru kmalu prica slabši kvaliteti lig, neuspehom v evropskih tekmovanjih, slabši obiskanosti tekem, odhodu mladih nogometašev v tujino… 

Vse to bo dalec od profesionalizma, pa cetudi tega, ki ga imamo sedaj. Ce pa ni profesionalizma, je najverjetnejša posledica, da ne bo niti rezultatov. Slovenci pa smo mahnjeni na rezultate, mar ne?

O AVTORJU

Sanel Konjevic je po izobrazbi diplomirani ekonomist, v nogometnih krogih pa je poznan kot dolgoletni igralec in funkcionar, ki je najvecji del svoje športne kariere zapisal Ježici oz. Interblocku. V tem casu si je nabral veliko izkušenj in znanj, dandanes pa si je zadal nov ambiciozen cilj -  zagnal je delovanje clanske ekipe na Svobodi z željo, da klub vrne na mesto, kjer je nekoc že bil. Sanel Konjevic bo svoje bogate izkušnje iz sveta nogometa odslej prenašal tudi bralcem Nogomanie v obliki kolumn, v katerih bo predstavljal svoj pogled na delovanje in zakulisje slovenske nogometne scene.
 NATISNI    
Krhin bi ostal v Italiji
V mislih le še Alžirija
Trdo igrišce povzroca preglavice
Zaradi skupine smrti še boljši
Triglav v pricakovanju novincev
Kdo bo po vašem mnenju najboljši strelec Slovenije na SP 2010?
Zlatko Dedic
Tim Matavž
Milivoje Novakovic
Zlatan Ljubijankic
Nekdo drug

Strelci so v sezoni 2006/07 v Franciji povsem razocarali, saj je prvi golgeter prvenstva Portugalec Pedro Pauleta skupaj zabil vsega 15 golov. Pau...

Ekskluzivno: Hugo Lloris
Nogomanija d.o.o. © 2019 - Vse pravice pridržane. Načrt strani | Oglaševanje | Uredništvo | Podjetje